Šašel4

STUDIA MYTHOLOGICA SLAVICA
Znanstvenoraziskovalni center SAZU

STUDIA MYTHOLOGICA SLAVICA 4, 2001

Marjeta Šašel Kos:

Belin

Izvleček

Simon Rutar v svoji Zgodovini Tolminskega (1882) omenja, da so tamkajšnji ljudje verovali v Belina, ki so ga imenovali "sveti" in verjeli, da je z njegovim "ključem" mogoče ozdraviti slepoto. Ni mi znano nobeno drugo poročilo o tem izročilu. Rutar ob tem dodaja, da gre za slovensko različico rimskodobnega Belina/Belena, ki je bil pomembno božanstvo Karnov in zavetnik Akvileje, kjer je imel tudi več svetišč. Belin je bil bog Noričanov, kot izrecno piše Tertulijan (2. stol. po Kr. )in je tudi dejansko dokumentiran na rimskih votivnih napisih z območja Viruna, kjer so le-ti živeli. V Akvileji so ga častili kot Belina oz. Belena in ga v več primerih izenačili z Apolono m. Nedvomno gre za keltsko božanstvo, po dosedanjih ustaljenih razlagah za boga svetlobe in sonca, najnovejša etimološka dognanja pa kažejo, da je bil Belin predvsem povezan z vodo, torej nedvomno tudi z zdravilstvom. Kot zavetnik Akvileje pa je mesto branil tudi pred napadi sovražnikov in drugimi nevarnost mi, ki so pretile njenim prebivalcem.

Po vsej verjetnosti je bilo izročilo o češčenju Belina/Belena v Virunu, Akvileji, Juliju Karniku in drugod v vzhodni Benečiji in Karniji ob prihodu Slovanov še živo. Krščanstvo se je v teh odročnih krajih v zaledju Akvileje in Čedada le počasi ukoreninjalo, saj je v Kobaridu pogansko češčenje svetega drevesa in izvira zabeleženo še leta 1331. Slovani so po vsej verjetnosti Belina/Belena sprejeli, prilagodili svojim verskim predstavam in ga častili kot Belina. Ni tudi izključeno, da so iz pradomovine prinesli vero v Belega boga, ki je bil v slovanskem panteonu nedvomno prisoten (izrecno je v Helmoldovi Slovanski kroniki sicer dokumentiran zgolj Črni bog). Beli bog bi v tem primeru utegnil še dodatno vplivati na vero v Belina.

Celotno besedilo (pdf)