Andrej4

STUDIA MYTHOLOGICA SLAVICA
Znanstvenoraziskovalni center SAZU

STUDIA MYTHOLOGICA SLAVICA 4, 2001

Andrej Pleterski:

Ali je prišlo pri južnih Slovanih do uporov proti pokristjanjevanju?

Izvleček

V zgodovini vzhodnoalpskih Slovanov sta dva dogodka, ki bi ju bilo morda mogoče razumeti za poganski odpor pokristjanjevanju. Prvi so nemiri v času od 763 do 772 v Karantaniji, ko po besedah stoletje mlajšega opisa v deželi nekaj let ni bilo nobenih duhovnikov. Gre za potujoče misijonarje, ki si očitno niso upali v neurejene razmere. Ali se prav na te dogodke in kraje navezuje pismo nekega Clemensa, ki spodbuja bajuvarskega kneza Tasila k boju s pogani, lahko zgolj ugibamo. Enako je z domnevno mučeniško smrtjo pokrajinskega škofa Modesta. Kako in kje je umrl, njemu sodobni viri ne poročajo. Ali je istoveten z relikvijami "mučenca" Modesta, ki so jih odkrili 1223 v Štandražu v Labotski dolini, ne vemo. V tej negotovosti je pomemben izraz "carmula", ki ga je uporabil pisec za opis vrste nemirov. Gre za upor proti knezu, za odpor plemenske demokracije proti naraščajoči vladarski moči kneza, ki jo je najverjetneje krepil tudi s pomočjo krščanske ideologije in njenega nauka, da mu je bila oblast dana naravnost od Boga. Hkrati grobišče Micheldorf-Mitterdorf (slika 2)kaže, da so v 8. st. kristjani in pogani v vzhodnih Alpah mirno živeli skupno in bili tako tudi pokopani, prvi usmerjeno proti bližnji cerkvi, drugi proti vzhodu. Tudi ta okolnost nakazuje sklep, da obravnavanim dogodkom niso bile vzrok religiozne, ampak predvsem družbeno-politične spremembe in da so ljudje kvečjemu nasprotovali načinu zlorabe krščanstva, ne pa tej veri kot taki.

Drugi dogodek je požig samostana v Bischofshofnu leta 820, ki so ga zagrešili impii Sclavi . časovno in prostorsko dejanje sovpada z uporom pod vodstvom Ljudevita Posavskega, ki je imel izrazito socialno in politično ozadje. Dodatno Hans-Dietrich Kahl opozarja, da izraz impii pomeni že krščene, ki pa so se pregrešili proti krstni zaobljubi. Vzrok za požig je bil torej najverjetneje plen, ne pa borba proti krščanstvu.

S tem se pokaže, da resnega poganskega odpora pokristjanjevanju pri južnih Slovanih ni bilo. Vzroki za to so različni. Po eni strani je bilo krščanstvo dotlej že močno poganizirano, ko je, da bi postalo množična religija, prevzelo poganstvu večino oblik verskega življenja in predstav:od procesij do angelov in relikvij. S tem je omogočilo poganu, da je še naprej častil svoje stare bogove, zanje je moral uporabljati še eno novo ime. Postali so svetniki. Nadalje je krščanska hierarhija na ozemlju, ki so ga naselili južno od Donave Slovani, razpadla. Kristjani so obstajali naprej, toda z lesenimi kolibami namesto cerkva (slika 1)in nepismenimi duhovniki. S tem so bili na organizacijski ravni verskega življenja zelo izenačeni s Slovani.

Vpojno moč slovanskega poganstva dokazujejo tudi antični spomeniki, ki so jim Slovani dali nov religiozni pomen, kot npr. reliefom na Ptuju (slika 3), v Plominu in Rogatcu. Ko je postala slovanska družba notranje dovolj razslojena, si je za premagovanje notranjih nasprotij pomagala s krščansko vero. Poganstvo kot naravna religija pa se je vseskozi obdržalo na podeželju, saj je s svojimi obredi zagotavljalo uspešen pridelek. Zvezni prehod med poganstvom in krščanstvom kažejo skulpture, ki jih je mogoče razumeti tako s poganskega kot krščanskega vidika (sliki 4, 5).

Ob vsem tem je treba upoštevati tudi precejšnjo vero v moč poganskih bogov, ki je bila prisotna celo med krščanskimi svečeniki in jo dokazuje zgodba o sv. Georgiju Hagioritu, ki je na Halkidiki tamkajšnjim Slovanom uničil češčeno boginjo, kljub kazni, ki bi mu jo lahko dodelila.

Krščanstvo in poganstvo sta pri južnih Slovanih razmeroma hitro našla način sobivanja in njun preplet se je ohranil do danes.

Celotno besedilo (pdf)