Cigen2

STUDIA MYTHOLOGICA SLAVICA
Znanstvenoraziskovalni center SAZU

STUDIA MYTHOLOGICA SLAVICA 2, 1999

Slavko Ciglenečki:

Pozni sledovi Kibelinega in Atisovega kulta.
O izvoru kurentov in borovega gostivanja

Izvleček

Raziskave ostalin kulta Velike matere bogov (Kibele) iz rimskega obdobja v Sloveniji so opozorile na možno povezavo med likom pustne maske Kurenta in mitskimi spremljevalci Kibele, kureti in koribanti. Posebej pomembno je dejstvo, da je bil Kibelin kult v slovenskem prostoru še najbolj razširjen v južnem delu Norika s Petoviono in Celejo. Tako smemo domnevati,da so kureti in koribanti le v malo spremenjeni imenski obliki (morda prisotni celo z obema imenoma: koribanti -koranti, kureti -kurenti) prešli v lokalno tradicijo in se tu ohranili do danes. Njihove istovetnosti ne potrjuje le imenska podobnost in njihovo obnašanje (ekstatični ples in povzročanje trušča), ampak predvsem njihov temeljno poslanstvo - obujanje pomladnega življenja, saj so Kibelina in Atisova praznovanja obhajali v marcu prav s tem namenom.

Potrebno je izpostaviti še lik, ki se pojavlja v kurentovi druščini pod imenom “picek ” (petelinček): maska, v katero se napravi šolar, ko obleče spodnje krilo, belo srajco, na glavo pa posadi dolgo koničast kapo. Ime aludira na Kibeline svečenike, ki so se imenovali gali (galli -petelini), kapa pa na koničasto frigijsko pokrivalo Kibelinega ljubljenca Atisa. Skratka, spominja na troškega Atisa,kot je bil v antiki velikokrat upodobljen v majhnih bronastih ali glinenih kipcih.

Tudi pri borovem gostüvanju, izjemnem običaju, ki je doslej brez vzporednic, je bilo mogoče v podiranju bora v sklopu Kibelinih praznovanj najti ustrezno razlago za nenavaden običaj ženitve (gostüvanja) z borom. Pri tem je posebej izbira drevesa (bor ali katero drugo zimzeleno drevo) pa tudi osrednje dejanje (poroka) jasna aluzija na Kibelo, ki doseže ponovno vstajenje Atisa (njegov simbol je bor) in se nato z njim združi.

Poleg maske kurenta, piceka in običaja borovega gostüvanja je potrebno omeniti še dva podatka v soseščini, ki opozarjata na preostanke kulta Kibele in Atisa v srednjem in novem veku, namreč omemba kuret v in koribantov pri Tomažu Arhidijakonu iz 13.st.in “ovnova procesija ”, ki so jo do začetka 20.stoletja prirejali na znani kultni in naselbinski točki Lavant na vzhodnem Tirolskem.

Povezava z ostalinami zadnjega pomembnega poganskega kulta pri nas in sledovi drobcev poznega izročila v soseščini opozarjajo, da se je spomin na kult Velike matere bogov obdržal mnogo dalje, kot smo si predstavljali doslej, posebno še v skritih, zakotnih predelih, kjer so se ohranili staroselski toki.

Celotno besedilo (pdf)