STUDIA MYTHOLOGICA SLAVICA       Znanstvenoraziskovalni center SAZU

STUDIA MYTHOLOGICA SLAVICA 12, 2009

Marko Marinčič:

Bogovi in Titani v Hesiodovi Teogoniji

Izvleček

Prešernov "Krst pri Savici" prikazuje Živo kot osrednje božanstvo slovanskega panteona. Na Prešernovem slovanskem »Olimpu« vlada oster dualizem med (dobro izpričanimi) Črti, ki jih ima glavni junak v imenu, in boginjo Živo, ki ji Bogomila do spreobrnitve služi kot svečenica. Prešeren prikazuje ta dualizem kot bistveno vsebino slovanskega poganstva; šele s pokristjanjenjem zadnje poganske skupine se antagonizem med »sovraštvom« in »ljubeznijo«, predvsem pa agresivna komponenta v tem paru, simbolno umakne vladavini krščanske ljubezni. Zgodba Krsta je že v 19. stoletju prešla v mit, Živa ima po Linhartovi, predvsem pa po Prešernovi zaslugi častno mesto v praslovenskem panteonu – in vendar Prešeren sploh ne prikriva dejstva, da je njegova »lepa bógnja« predvsem literarni fabrikat: v opombi pod črto jo izrecno opiše kot »slovensko Venero.« Tudi primerjava Bogomile z mitično Afroditino svečenico Hero ima izrazito klasicistični nadih in bralca usmerja k antičnim literarnim zgledom.

Navezava Uvoda h Krstu pri Savici na Vergilijev opis padca Troje v 2. spevu Eneide je nesporna (Kos, 150-51; Kastelic, 205-8), o genezi slovanske Venere pa je mogoče več sklepati iz prizora 2.566 ss. V tem prizoru se Venera prikaže svojemu sinu Eneju, ki se sredi goreče Troje brezupno upira prodirajočim Grkom in v navalu jeze pred Vestinim svetiščem napade Heleno; tedaj mu božanska mati potegne izpred oči »oblak slepote«, ga odvrne od simbolnega maščevanja nad spartansko prešuštnico in mu razkrije pravi razlog za poraz: »krivični« bogovi so zapustili mesto.

Bogomilina pacifistična različica krščanstva pomeni tudi zelo selektivno navezavo na Eneido: če Venera Eneja odvrne od nesmiselnega maščevanja nad Heleno, to še ne pomeni, da je sporočilo njenega posega pacifi stično: »mirovniško« sporočilo Eneide slejkoprej temelji na tradicionalnem si vis pacem, para bellum. Prešernova interpretacija Venere se zato po eni strani zelo verjetno navezuje na Lukrecijevo »pacifi stično« alegorijo Marsa in Venere (Lucr. DRN 1.1 ss.), ki je pustila globoke sledi tudi v renesančni ikonografi ji (Botticelli), po drugi pa na (neo)platonistično teorijo o »dveh Venerah« (Venus caelestis / Venus vulgaris), ki je od Petrarke naprej (prim. Warner) odločilno vplivala na interpretacijo in produktivno recepcijo Vergilijevega epa.

Celotno besedilo (pdf)

Predstavitev | Kazalo | Informacije, naročila | Iskalnik | Pomoč pri iskanju
Na začetek | Na vrh